Na dosedanji karierni poti sem že nekajkrat prevzela naloge in odgovornosti sodelavk, ki so se za nekaj časa poslovile in odpravile na porodniško. Enako je bilo nazadnje, vendar me je tokrat čakal izziv vodenja marketinške ekipe. Z vlogo nadomestne vodje so prišle različne naloge, ki jih do sedaj nisem še opravljala, med drugim načrtovanje aktivnosti za prihodnje leto ter usmerjanje dela druge sodelavke. Prav tako so večjo težo dobile veščine delegiranja nalog, presojanja o njihovi pomembnosti in komunikacija z drugimi vodji. Vse to je bilo poleg rednega operativnega dela v enem trenutku preveč.

Kljub temu, da pri delu nisem bila sama (naloge sva si razdeljevali dve, prav tako so mi bili na voljo za pomoč drugi sodelavci), sta količina dela ter lastni notranji vzgibi ((pre)velika odgovornost do dela, želja po osebni in zunanji potrditvi) pripeljali do preobremenjenosti. Na srečo sem o psihični izčrpanosti spregovorila pravočasno ter s pomočjo sodelavk iz HR in nadrejenih obdobje nadomeščanja zaključila brez večjih ter trajnejših posledic.

Kaj sem se pri tem naučila? Delim nekaj osebnih videnj in spoznanj:

1 Uskladiti pričakovanja s sodelavci

Katero koli vlogo opravljamo je dobro vedeti, kaj točno se od nas pričakuje − katere vse naloge naj bi opravljali, na kakšen način, katere cilje naj bi dosegli in kolikšen trud naj bi pri tem vložili. To je še posebej ključno pri prevzemu odgovornejših nalog ali obsežnejših projektov. V mojem primeru sem si pričakovanja vodstva, da bo oddelek delal z enakim tempom, ustvarila sama. Kasneje sem po pogovoru z njimi ugotovila, da temu ni bilo tako.

Naknadno preverjanje pričakovanj se ne bi zgodilo, če nas sodelavce v Agitavitu ne bi aktivno ozaveščali o pomenu odprte in transparentne komunikacije ter spodbujali, da govorimo o svojih izzivih in naslavljamo za nas pereče teme. Že razvojni pogovori, ki jih izvajamo trikrat letno, so zastavljeni tako, da poleg splošnega razmisleka o kariernem napredovanju dajo prostor dodatni temi, kot je na primer občutek preobremenjenosti ali zadovoljstvo z delom.

2 Povedati, ko je preveč

Pridnost je lepa vrlina, ampak ima v pretirani obliki svojo ceno. Če je količina ali vrsta nalog taka, da dlje časa povzroča večji stres (ni vezan na sezonsko naravo dela), je dobro to povedati. Tudi če se nam zdi, da mogoče pretiravamo, raje občutek preobremenjenosti čim prej izrazimo. Najlažje je to storiti z vodjo, saj ima neposreden vpogled v naše delo, če pa to zaradi različnih razlogov ni možno, je dobro poiskati drugo osebo, npr. se obrniti na HR.

Tukaj ne morem mimo psihološke varnosti. Povedati, da se počutimo preobremenjeni, ni lahko, zato je ključno, da se v podjetju vlaga v grajenje kulture povratne informacije. V Agitavitu je to del strategije HR in se aktivnosti v to smer redno izvajajo, zato sem enostavneje spregovorila o tem, kako se počutim. Če vas zanima, kako se pri nas krepi prav psihološka varnost, je nekaj aktivnosti zajetih v blogu Psihološka varnost – izmuzljiva ali vseprisotna?.

3 Prevrednotiti nujne aktivnosti

Ali je vse prioritetno res nujno? Iz lastnih izkušenj lahko potrdim, da je odgovor: ne. V kopici nalog, ki bi jih želeli zaključiti čim prej, mogoče nas tudi drugi sodelavci čakajo, da lahko nadaljujejo z aktivnostmi, se hitro izgubi občutek in vse na »to do« seznamu pade v predal Nujno. S tem sem se soočila tudi sama in naučila, da je dobro pri razporejanju lastnega dela ključne vpletene v posamezne aktivnosti (npr. organizacija dogodka, priprava ponudbe) vprašati, ali lahko določene naloge opravimo kasneje, kdaj so zadnji roki itd. Ko sem začela svoje delo razvrščati na tak način, se je veliko krat zgodilo, da se naloga ali razdelila na več manjših nalog, jo je prevzel kdo drug ali se je njena izvedba brez večjih ovir zamaknila.

4 Vključiti se v aktivnosti za boljše počutje

Večina podjetji že ima ali začenja s programi spodbujanja dobrega počutja sodelavcev (ang. wellbeing). V Agitavitu nas sodelavce med drugim spodbujajo in nam sofinancirajo določene športne aktivnosti, organizirajo interna predavanja na temo zdravega sloga življenja itd. Meni je poslušanje internega predavanja na temo izgorelosti, njenih stopnjah ter kako jo prepoznati, vsekakor pomagala, da sem prej ozavestila drvenje v to smer. Prav tako smo se takrat lahko udeležili internega coaching programa. Izkušnja tako v vlogi coacha kot tudi coacheeja, me je opremila z dodatnimi veščinami in orodji, da sem enostavneje obrnila potek dogodkov.

Zaključujem z mislijo, da za lastno počutje največ lahko naredimo sami. Če ne izrazimo svojih skrbi ter delimo, kako se dejansko počutimo, tudi drugi ne morejo vedeti, ali in kakšno pomoč potrebujemo. Seveda je potek zgodbe odvisen tudi od okolja v katerem delamo.

Nedvomno je, da imajo podjetja, kjer vlagajo v dobro počutje sodelavcev in ustvarjajo spodbudno okolje, manj bolniških odsotnosti zaradi preobremenjenosti ter bolj zavzete ter pripadne zaposlene. Sama sem bila slišana, razumljena in sem prejela ustrezno podporo, posledično pa je podjetje obdržalo delovno aktivno sodelavko, ki še naprej prispeva k uspehu podjetja.