Iskreno priznam, da besede uvajanje (angl. Onboarding) niti nisem ne poznal, niti zanjo slišal. Sem pa na spletnih družbenih omrežjih opazoval, kako v nekaterih podjetjih razveselijo svoje novo zaposlene z drobnimi ali tudi večjimi pozornostmi. Ob tem sem si tudi sam želel, da bi prišel v podjetje, v katerem me ne bi posadili na stol in prepustili samega sebi. Kaj šele, da bi vedel, koga lahko povprašam za informacije, ki jih potrebujem za opravljanje dela. Takšne izkušnje sem imel v preteklih uvajanjih, dokler se nisem zaposlil v podjetju, v katerem trenutno razveseljujem svoje sodelavce.

Že prvi dan sem bil lepo sprejet in sodelavka iz administracije me je pospremila do mojega delovnega mesta. Na mizi je bilo vse pripravljeno − računalnik z brezžično miško, poleg pa tudi dežnik in jopica. Zunaj je bilo hladno in deževno, zato so me presenetili s tema dvema v tistem trenutku zelo priročnima darilcema. Moje veselje je bilo nepopisno in to sem moral takoj deliti na spletnem družbenem omrežju. Odziv na objavo je bil nepričakovano velik. Nato me je šefica povabila na kosilo in veselje je bilo še bolj nepopisno, ker sem iz prve roke izvedel, kako poteka delo v Agitavitu. Pa še kosilo je bilo slastno. ?

Seveda se tu zgodba ni končala, ampak so sledila nova in nova presenečenja. Ko sem se prijavil v svoj računalnik, me je pričakalo sporočilo z dobrodošlico ter vsemi podatki o pravilnikih in aktih podjetja. V nadaljevanju mi je sodelavec razložil, kakšen je protokol vstopa v pisarne, kje so zame ključne stvari in kakšen je varnostni protokol.

Kar je sledilo, me je presenetilo najbolj od vsega: v podjetju imamo utečena izobraževanja v različnih orodjih, ki se jih uporablja vsakodnevno. To je bilo zame nekaj povsem novega in nenavadnega, saj sem bil v preteklih zaposlitvah večinoma prepuščen sam sebi. Seveda sem bil ves navdušen, da bom s pomočjo sodelavcev spoznal orodja za delo ter pri tem dobil vso podporo in potrebne informacije. Ko sem opravil izobraževanja, je sledil izpit, na katerem sem moral pokazati, da sem seznanjen z vsem, kar se dogaja v podjetju, in znam uporabljati orodja, potrebna za opravljanje dela. Ko sem ga opravil, sem se počutil dobrodošlega v ekipi in tudi zaključil z obdobjem uvajanja.

Vsi ti koraki, ki so mi kot novincu dajali vtis spontanosti, so bili dejansko del načrtovanih in utečenih aktivnosti programa Onboardinga. Nad vsemi je bdela naša kadrovica, ki je lahko spremljala, katere naloge iz seznama mojega uvajanja so že narejene in katere še ne. Kar pa zares ne spremeni moje izkušnje, doda le spoznanje, da je za dobro izkušnjo potrebno nekaj sistematičnega dela in kljub temu deluje vse skupaj zelo spontano.

Aktivnosti so pripomogle k mojemu boljšemu počutju v podjetju, prav tako pa sem bil pripravljen na začetek dela. Prvič nisem bil prepuščen samemu sebi in dela sem se lahko lotil kar se da hitro − brez iskanja informacij in odgovornih oseb. Po tem sem lahko tudi izkazal znanje in izkušnje, zaradi katerih sem bil povabljen k sodelovanju.

Zakaj vam vse to opisujem? Ne glede na starost in funkcijo − v novi službi si vsi želimo toplega sprejema, spoznavanja ekipe, kulture in vred­not družbe, delovnega okolja, rešitev in procesov ter podrobnega spoznavanja področja našega dela. Besedilo sem spisal v želji, da se vsi, ki aktivno delate z novimi kadri − kadrovski strokovnjaki, vodje, direktorji − iz prve roke slišite izkušnjo in tako še bolj živo zavedate vpliva prav vseh najmanjših aktivnosti uvajanja na posameznikovo izkušnjo.

V naglici vsakodnevnih delovnih nalog in zadolžitev smo namreč nagnjeni k temu, da kot mentorji pri uvajanju novega sodelavca korake poenostavimo, zamikamo ali celo preskočimo. Ob tem je potrebno poudariti, da je prav vsaka najmanjša podrobnost − od dežnika v barvi podjetja na mizi in direktoričinega pozdrava do spoznavanja različnih sodelavcev pri predstavitvi orodja − pomembna za celotno izkušnjo. Spomnite se tega, ko boste naslednjič razmišljali, ali vaš novi sodelavec pravzaprav potrebuje to ali ono.